UVOD V PROGRAM

Skupnost mestne občine Velenje že vrsto let funkcionira zgolj na eksistenčni ravni. Kakovost življenja je zožena na zagotavljanje materialnih in duhovnih osnov za življenje. Skrb, tesnoba, strahovi, ki zadevajo le človeka, so iz leta v leto bolj izraženi. Boj za eksistenco nezadržno postaja smisel življenja. Pri tem ni bistvenih razlik med zaposlenimi, upokojenci, mladimi ali nezaposlenimi. V programu se sprašujemo, ali smo s to kakovostjo življenja zadovoljni. Zlasti, ker je Velenje z okolico nekoč slovelo kot mesto priložnosti. Četudi bi bili s tako kakovostjo življenja zadovoljni, se pri funkcioniranju na eksistenčni ravni ne bi mogli izogniti ene velike slabosti. Ta je, da so naša pričakovanja za boljšo kakovost življenja iz leta v leto enaka ali celo slabša. Perspektivnost je tako zamegljena, da je kljub lepim besedam ne vidimo. V SDS Velenje odkrito priznavamo, da si želimo višje kakovosti življenja. Želimo si trajnostnega razvoja in nove kvalitete funkcioniranja skupnosti mestne občine Velenje. Na nekdanjih dosežkih sicer lahko gradimo, se razvijamo in jih cenimo, vendar bi bilo samo na tem pogubno graditi občutek razvojne zadostnosti za kakovost življenja. Zato menimo, da je prišel čas, ko moramo zakorakati k trajnemu razvoju in si zagotoviti možnosti za več kot le eksistenčno življenje. Naše vodilno načelo »ne želimo živeti v prihodnosti niti v preteklosti. Želimo živeti zdaj in tukaj, s spoštovanjem preteklosti in skrbjo za prihodnost« pove domala vse o našem predlogu pristopa k trajnostnemu razvoju. Zakaj ne želimo živeti v prihodnosti? Zato, ker bi bilo to z življenjskega vidika iluzija in nemogoče. Iluzija je daleč od stvarnosti, nemogočega pa si ne želimo. Zakaj ne želimo živeti v preteklosti? Zato, ker ne želimo živeti z obremenitvijo preteklosti. Ni nobenega razloga, da nam življenje kroji nekaj, kar je zgo dovina. Potrebno se je le naučiti,da se napake ne bi ponavljale. In zakaj si želimo živeti zdaj in tukaj? Zato, ker je življenje neponovljivo in si ga kot takega želimo živeti kakovostno, s spoštovanjem preteklosti in skrbjo za prihodnost. Program smo razdelili na dva programska dela. V prvem delu pod naslovom , ki so zaznamovale kakovost življenja, poskušamo ugotoviti, kaj se je v resnici dogajalo s preteklimi spremembami. Ali je šlo mogoče kaj narobe, kar je človeka morebiti prikrajšalo pri kakovosti življenja. Ugotovitve so predvsem koristne za napotek, kako naprej. In ta odgovor predstavljamo v drugem programskem delu pod naslovom Slovenijo, deželo zadovoljnih in premožnih ljudi. Skladno s tem paV mestni obèini Velenje s trajnostnim razvojem do kakovosti ‍ivljenja. Zavedamo se tudi perečih aktualnih vprašanj, ki v programu načel in vrednot niso posebej izpostavljena, ker so projektna in do njih moramo priti s širšim konsenzom in projektnim delom. Zlasti se zavedamo nujne potrebe po modernizaciji prometnih povezav za večjo in bolj urejeno mobilnost nas vseh in gospodarskega prometa. Energetskega razvoja Šaleške doline in nove kulturne krajine. Problema mladih pri pridobivanju funkcionalnih znanj za osebnostni razvoj, njihove velike izključenosti pri možnostih za zaposlitev in ustvarjanje družine. Zavedamo se tudi prevelike dovzetnosti občinskega okolja, zlasti mestnega, za negativne pojave, kot so droge, vandalizem in podobno. Nespodbudnega občinskega okolja za podjetniško iniciativo in gospodarsko delovanje. Vsa ta in podobna projektna vprašanja so rešljiva s trajnostnim razvojem mestne občine Velenje. Koncept pa mu dajejo načela in vrednote tega programa.

SPREMEMBE , KI SO ZAZNAMOVALE KAKOVOST ŽIVLJENJA

1. Lokalna samouprava zgolj v eni razsežnosti Prvi in temeljni človekov življenjski prostor je lokalno okolje, v katerem si posameznik zagotavlja najpomembnejše eksistenčne in socialne potrebe. Zaradi tega je lokalna samouprava opredeljena kot politična skupnost z gospodarsko razsežnostjo. S to opredelitvijo je podana organizacijska oblika lokalne skupnosti, ki bi morala vzpostaviti osnovne možnosti za zagotavljanje človekovih potreb. Ali so se dosegali potrebni socialni in ekonomski učinki, da bi bila kakovost življenja dostopna vsem, je bilo odvisno predvsem od izvoljenih lokalnih politikov. Po uvedbi lokalne samouprave so domala vsi župani sprejeli vlogo naddirektorja občinskih služb, ki za občane za plačilo izvajajo javne storitve in zagotavljajo dobrine, predpisane v ustavi in zakonih. Če je bil za to izvajanje potreben lokalni predpis za konkretizacijo in organizacijo katerega od teh področij, so občinskemu svetu predlagali odlok. S tem se je občino v lokalni skupnosti omejilo zgolj na upravno administrativno enoto v državni organiziranosti. Ta vloga občine je sicer potrebna, ker je ena od razsežnosti lokalne samouprave, vendar so vse druge razsežnosti ostale neizkoriščene. In prav zaradi teh neizkoriščenih sistemskih danosti se je vzpostavila pretirano centralizirana državna organiziranost, ki škodljivo vpliva na kakovost življenja. Lokalne volitve so politično dejanje, ki izbranemu županu kot politiku dajejo poleg zakonskih pristojnosti tudi osebni vpliv in formalno politično moč. Kaj bo s tem vplivom in s to močjo počel, ali jo bo uporabil za ustvarjanje razvojnih in socialno varstvenih politik kot bistvenih razsežnosti lokalne samouprave ali pa le za ustvarjanje lastne politične podobe in statusa, je odvisno od posamezne osebe. V preteklosti so se župani kot politiki mnogokrat zadovoljili z ustvarjanjem slednjega, za ustvarjanje razvojnih, socialno-varstvenih in drugih politik pa so se kar sami razglašali za nepristojne in se s tem nedopustno omejevali. Ne glede na to, da je lokalna samouprava zaenkrat še pomanjkljiv sistem, ker ji manjkajo nekatere temeljne sistemske osnove v izvirni pristojnosti, da bi se uveljavila v vseh razsežnostih, je to le pomanjkanje neposrednega orodja in ni omejitev v možnostih za ustvarjanje sistemskih učinkov. Še manj pa je to omejitev za politično delovanje. Prav tako dajejo lokalne volitve politično moč svetnikom, zlasti svetu kot zakonodajnemu organu, in ta jo je za doseganje razvojnih ciljev dolžan uporabiti v konfliktu med sistemoma lokalne samouprave in državne uprave. Ta konflikt ni osebne narave in ni prepirljivost, ampak je v osnovi sistemski, oziroma je večna tekma za uveljavljanje lokalnih interesov, od katerih je v veliki meri odvisna kakovost življenja. V Šaleški dolini obstaja zgleden primer, kako se dosegajo rezultati z ustvarjalnim političnim konfliktom. V največji možni meri je bil uporabljen za izgradnjo čistilnih naprav v šoštanjskih energetskih objektih, s katerimi se je skupaj s premogovništvom začel nov energetski razvojni cikel. Nedvoumno ustvarja ta cikel ekonomske učinke v lokalnem okolju in vpliva na kakovost življenja. Tudi v tej tekmi za lokalni interes ni bilo na razpolago v pristojnostih veliko zakonskega orodja, ampak zgolj politična moč celotne lokalne skupnosti, ki so se je občinski politiki zavedali. Če je bilo izvajanje javnih storitev in zagotavljanje elementarnih dobrin iz občinske pristojnosti bolj ali manj zadovoljivo, kar ne pomeni, da ne bi moglo biti še boljše, bolj racionalno in s tem tudi cenejše, je politično delovanje županov in svetov, predvsem mestnih, popolnoma odpovedalo. Politične moči se niso zavedali, a bi se je glede na mandat morali. Zlasti za spremembe, ki so bile pretirano usmerjene v ekonomsko uspešnost države kot celote in zelo malo ali nič v uspešnost človeka, posameznika, občana. Ta naj bi bil v demokraciji in kapitalizmu izključno odgovoren za svoj ekonomski in socialni položaj, le bolni in nemočni naj bi bili izvzeti, kar pa je popolnoma zgrešeno. Saj je človek objektivno odvisen od možnosti, ki mu jih daje skupnost kot organizirana celota. Pri tem je lokalna samouprava nepogrešljiva, njeni učinki pa usodno vplivajo na kakovost življenja. 2. Nedoslednosti pri spreminjanju družbenega vrednostnega vzorca Vsak družbeni razvoj temelji na izbranem vrednostnem vzorcu, zato njegove korenite spremembe usodno vplivajo na kakovost življenja. Na kolektivizmu z izključno kolektivnimi vrednotami je temeljil začetni socialistični model razvoja. Ker je bila njegova najvišja vrednota enakost kot socialna pravičnost, zlasti v družbenem smislu, je bilo treba za dosego takšne enakosti uvesti popolno državno nadzorovanje in upravljanje z vsemi aktivnostmi v družbi. Spremembe so bile tako korenite, kot da pred tem ni bilo nobenih civilizacijskih dosežkov, ki so postali vrednote in način življenja. V tistem času ljudje niso niti razmišljali o kakovosti življenja, ampak le o skrbi za preživetje. Šele kasneje z uvajanjem individualnih vrednot, ki so spreminjale dojemanje socialne pravičnosti za kakovost življenja, se je socialistični model preoblikoval v za človeka spodobno sistemsko ureditev, a je zaradi političnih omejitev pri gospodarskem razvoju postal ekonomsko povsem neučinkovit. V takih primerih, ko na obstoječem družbenem vrednostnem vzorcu ni več mogoče zagotavljati razvoja in kakovosti življenja, je treba nekaj storiti. In bil je sprejet individualizem kot družbeni vrednostni vzorec, ki naj bi temeljil na človekovih pravicah kot univerzalni civilizacijski vrednoti. Temelji takega sistema naj bi bili v parlamentarni demokraciji in socialno tržnem gospodarstvu, kar je kasneje zapisano tudi v ustavi in kar naj bi pomenilo vzpostavitev socialne države. Zaradi tega naj spremembe k individualizaciji ne bi bile tako korenite, da bi se zaradi svoboščin vzpostavil takšen kapitalizem, v katerem bi bila neomejena svoboda v konkurenci in trg kot edina gospodarska zveza, ker bi se s tem državo nedopustno omejilo pri izvajanju socialno-varstvene vloge. Spremembe naj bi bile le večja individualizacija dotedanjega vrednostnega vzorca, omogočile pa naj bi nove razvojne možnosti in zagotovile višjo kakovost življenja. Tudi v primerih, ko so pri načrtovanju sprememb nameni dobri, pa so pasti v izvedbi. In Slovenija je nasedla na številčne čeri teh pasti. Zlasti pri upravljanju in nadzorovanju sprememb. Vzpostavil se je prav takšen kapitalizem, za katerega se je menilo, da se ne bi smel, ker bi povzročal preveč individualnih krivic. Ena od teh krivic je v dosledni individualizaciji odgovornosti človeka za lastno kakovost življenja, ne da bi se za to kakovost v enaki meri vzpostavile možnosti kot pravice. Brez teh pravic ni univerzalnih človekovih pravic, ker se brez človekovega dostojanstva, ki je odvisno od ekonomskih dobrin, ne morejo zagotavljati. Dostopnost ekonomskih dobrin pa ni bila za vse enaka, kljub temu da je dostopnost pomembna individualna vrednota. Zamenjala naj bi kolektivno vrednoto v distributivnosti ekonomskih dobrin za doseganje enakosti pri kakovosti življenja. Zamenjava teh dveh družbenih vrednot je bila ena od večjih reformnih zablod. Namesto da bi se kolektivni vrednoti pravičnost v enakosti dalo nov pomen, ker se je izkazala za neživljenjsko, se je preprosto odpravila. Ta nov pomen bi moral biti v distributivni pravičnosti ekonomskih dobrin za kakovost življenja, kar naj bi družbi zagotavljalo humanost. Samo z dostopnostjo je humanost preveč prizadeta, ker jo dostopnost lahko le poglablja, ne more pa je vzdrževati. Učinki zablod in številnih nedoslednostih pri spremembi vrednostnih vzorcev zaradi pomanjkljivega upravljanja in nadzorovanja teh sprememb so prizadeli večino ljudi. Razlike, predvsem v ekonomskem položaju, so postale nevzdržne, celo boleče, ker zadevajo v osnovni družbeni status, dostojen človeka. 3. Pristranskost individualizacije - privatizacije družbene lastnine Ko je bilo potrebno nekdanje kolektivno premoženje, ki je bilo v družbeni lasti, individualizirati zaradi prevzema individualizma kot družbenega vrednostnega vzorca, sta v ospredje prišla predvsem dva modela, kasneje tudi kot politična cilja. Prvi je bil, da se kolektivno premoženje razdeli med državljane in da se v ta namen izdajo potrdila, certifikati z vrednostjo. Certifikat naj ne bi bil vrednostni papir, ampak le dokaz, da je v njegovi vrednosti posamezniku priznan idealni delež družbene lastnine. Država je z zakonom omogočila, da se za zbiranje certifikatov ustanovijo pooblaščene investicijske družbe in da enako lahko počnejo tudi podjetja za izbrani model privatizacije lastnine, s katero upravljajo. V naslednji fazi naj bi ljudje dobili od zaupnika, ki mu je bil izročen certifikat, tržne vrednostne papirje - delnice, ko bi se pooblaščene družbe kot zaupnice certifikatov preoblikovale v vzajemne investicijske sklade, podjetja pa v delniške družbe. Zagovorniki tega modela so trdili, da je pravičen do ljudi in da prinaša tudi ekonomske učinke, tako nacionalnemu gospodarstvu kot imetniku certifikata. Drugi model je predvideval, da bi gospodarska elita, ki jo ta model doleti, direktorji in od njih izbrani posamezniki kupili kolektivno lastnino od takratnih delovnih organizacij. S kupnino naj bi se delovne organizacije kapitalsko opomogle in se hkrati preoblikovale v gospodarske družbe z individualno lastnino. Vsi ostali v tem procesu nebi sodelovali, ampak bi ga le opazovali. Zagovorniki tega modela so izpostavljali dobre ekonomske učinke za nacionalno ekonomijo, ki bi kasneje zagotavljala blaginjo tudi vsem ostalim. Tretji model, ki pa ni imel veliko zagovornikov, je predvideval podržavljanje kolektivne lastnine. Ta se je argumentiral predvsem s tem, da kolektivna lastnina ni družbena, ampak je v resnici državna, ker da med državo in družbo kot skupnostjo ljudi ni nobene razlike, saj je državo ustanovila skupnost ljudi. Kasneje bi država to premoženje prodala in s tem bi bila družbena lastnina privatizirana. Več kot desetletje po začeti individualizaciji družbene lastnine se z gotovostjo lahko sklepa, po katerem od naštetih modelov se je tudi dejansko izvedla. Ugotovitev je sorazmerno enostavna, in sicer da po nobenem od naštetih, ampak po vseh treh. Prav tako se lahko ugotovi, da se ni sledilo nobenemu od javno predstavljenih ciljev, ampak vsi po malem. In dobili smo to, kar imamo. Nekaj izjemno bogatih posameznikov, državo z velikim donosnim kapitalom in večino ljudi, ki niti ne vedo, kje so pristali njihovi certifikatni deleži družbene lastnine. Če pa vedo, pa z njo ne morejo gospodariti. Temu so primerni tudi učinki na njihovo kakovost življenja. Za večino ljudi so veliko manjši od pričakovanih, za nekatere posameznike in nacionalno ekonomijo pa veliko večji. Če bi se koristi od gospodarske rasti med ljudi pravično porazdelile, ker so bile dosežene tudi z njihovimi certifikatnimi deleži na družbeni lastnini, bi to sicer posredno, a vendarle, vplivalo na njihovo kakovost življenja. Ker ni bilo tako, so imeli največje koristi pri izvedbi lastninske pretvorbe država kot institucija in peščica posameznikov. 4. Neizkoriščene danosti globalizacijskih procesov Globalizacijski procesi so že vrsto let stvarnost. Nekateri so vodeni in upravljani, na druge pa se z nacionalnega vidika ne da pretirano vplivati. Z učinki slednjih se države le soočajo in neželene posledice poskušajo bolj ali manj uspešno blažiti. Vstop Slovenije v Nato in Evropsko unijo je bil načrtovan in voden globalizacijski proces, ki se je formaliziral z združitvijo. V takem primeru tudi če se ne uresničujejo vsi cilji, kot se je pričakovalo, in se ne dosegajo prav vsi želeni učinki, je z institucionaliziranostjo podana možnost vplivanja na takšne globalizacijske tokove. S tem je odgovornost za koristnost take globalizacije za kakovost življenja odvisna predvsem od uspešnosti nacionalnih politik, ker je to neke vrste dogovorna in s tem obvladljiva globalizacija. Povsem drugače je z nedogovorjeno, v celoti odprto globalizacijo, ki je v osnovi vsiljen proces, ker sloni izključno na realni moči posameznih makro politik. S to realno močjo pa se objektivno ni mogoče spopadati s klasičnimi upravnimi in političnimi orodji. Zlasti ne z globalizacijo določenega dela trga, ker je produkt makroekonomskih politik velikih in močnih Združenih držav Amerike. Če bi pri tem tudi ostalo, bi bila to za Slovenijo še znosna težava. Ker pa je globalizacija dela trga predhodnica in zametek globalnega ekonomskega sistema, ki utegne poseči, bolj kot doslej, v obstoječa ekonomska razmerja med državami in posledično med ljudi, bi se dobrine za kakovost življenja neenakomerno porazdelile do te mere, da bi bile razlike med državami in ljudmi nevzdržne, celo boleče.

ZA SLOVENIJO, DEŽELO ZADOVOLJNIH IN PREMOŽNIH LJUDI

Mogoče se bo ta politična in gospodarska smer komu zazdela preveč futuristična, nedosegljiva ali celo demagoška. Vendar ni tako, ker si je za trajnostni razvoj potrebno postaviti tudi trajnostni cilj, pa še časi obstoječe razslojenosti družbe (bogati, premožni, revni), zlasti v razvitem svetu, nezadržno minevajo. Razlike med sloji in med ljudmi so postale preveč boleče. V Sloveniji so jih reforme po letu 1990 jasno izrisale, globalizacija pa samo še poglobila. Nova razvojna pot s politično in gospodarsko smerjo k skupnosti zadovoljnih in premožnih ljudi mora odpraviti sloj revnih in ne zgolj dosegati višje gospodarske rasti, pri tem pa s socialnimi korektivi med ljudmi blažiti razlike kot posledice. Zadovoljstvo in premožnost ni le v materialnih dobrinah, čeprav bodo te še precej časa v ospredju, ampak v zadovoljevanju vseh potreb, ki človeku pomenijo kakovost življenja.

MESTNA OBČINA VELENJE S TRAJNOSTNIM RAZVOJEM DO KAKOVOSTI ŽIVLJENJA

Razvoja ni mogoče prepuščati spontanosti niti ga ni mogoče načrtovati v vseh podrobnostih. Prav tako ga ni mogoče zožiti na eno samo ekonomsko razsežnost, ampak ga je treba zasnovati v vseh razsežnostih, ki človeku zagotavljajo kakovost življenja.

1. ETIČNA IN MORALNA RAZSEŽNOST

Človek v središču razvojnega načrtovanja Ta razvojna razsežnost mora biti osnova in izhodišče trajnostnega razvoja. Če je bila zaradi samostojnosti države osrednja skrb dosedanjega političnega delovanja in razvojnega načrtovanja pri vzpostavljanju osnov družbenih sistemov, bi bila takšna skrb pri nadaljnjem razvoju nesprejemljiva. Povzročila bi še večji in bolj obsežen socialni prepad med ljudmi. Tega se ne bi več dalo reševati s socialnimi korektivi, s katerimi se sicer rešujejo neželeni razvojni učinki, ki se jim pri še tako uravnoteženih spremembah ne da povsem izogniti. Pomembno je, da se ti učinki ne enačijo z naravnimi ekonomskimi razlikami med ljudmi, ki vzpodbujajo njihovo ustvarjalnost. Prišlo bi do stanja, ko bi človek postal razvojna posledica in ne ustvarjalec razvoja. Takšno stanje pa bi bilo za ljudi izredno stresno, ker bi bila negotovost za kakovost življenja zelo velika. Ko se bo politika začela zavedati, da je kakovost človekovega življenja smisel njenega delovanja, saj je v družbi poklicana, da upravlja z njihovimi interesi, bo človek postal središče razvojnega načrtovanja in s tem ustvarjalec razvoja. Lokalna, državna in globalna skupnost pa bo postalo okolje, ki razvoj omogoča, saj se ljudje združujejo v skupnosti, da bi bili uspešnejši in da bi jim bile dobrine, skladne z njihovimi potrebami, bolj dostopne.

2. EKONOMSKA RAZSEŽNOST

Pri dosedanjem razvoju je bila gospodarska rast ekonomska, zaposlovanje pa socialno-varstvena razsežnost. Bili sta in sta še vedno ločeni s politikami, ker se je pričakovalo, da bo gospodarska rast sama po sebi zagotavljala tudi zaposlovanje in s tem socialno-varstveno razsežnost. Tak razvojni pristop je bil sprejemljiv pred globalizacijo gospodarskega okolja, ker se je gospodarska rast iz objektivnih razlogov zaradi infrastrukturnih pogojev zagotavljala predvsem v regijskih ekonomskih okoljih. V tako danih pogojih se je vzpostavil policentrični koncept razvoja, ki je s svojimi učinki blagodejno vplival na regijsko socialno okolje in s tem tudi na zaposlovanje. Nastali so regijski gospodarski stebri, ki so v tem okolju generirali razvoj in zagotavljali socialno stabilnost. Danes so infrastrukturni pogoji drugačni in se ustvarjanje gospodarske rasti lahko koncentrira na zelo ozkem gospodarskem prostoru, kar tudi že poteka. Dosega se spodobna gospodarska rast pri teritorialno izraziti neenakomernosti v zaposlenosti. Do takšnega pojava prihaja, kadar je interes kapitala v ekonomski razsežnosti razvoja prevladujoč in ker mu objektivno ni pomembno, kje in kako se ustvarja nova vrednost, samo da so dobički čim višji, pa tudi zaradi razvojnega zapostavljanja primarnih gospodarskih dejavnosti, za katere je na razpolago največ delovnega potenciala v znanju in spretnosti. Ker je zaposlenost osnova za kakovost življenja, je združitev gospodarske rasti in zaposlovanja v eno razvojno razsežnost več kot potrebna. S to sistemsko danostjo bodo z družbenega vidika vse tri osnovne gospodarske dejavnosti - primarna v proizvodnji, sekundarna v storitvah in tercialna v raziskovanju - težile k medsebojni razvojni uravnoteženosti tudi glede razpoložljivosti delovnega potenciala v znanju in spretnosti. Zelo mobilni kapital se bo začel prilagajati bistveno manj mobilnemu delovnemu potencialu, s čimer se bo dosegala tudi teritorialna enakomernost v zaposlenosti.

Z individualizacijo – privatizacijo družbene lastnine se je pričakovalo, da bo ta oblika lastništva kapitala povečala in trajneje zagotovila konkurenčnost gospodarstva. Sprva se je to tudi zgodilo, vendar je imelo pri tem lastništvo kapitala bolj obrobno vlogo. Največji prispevek je dala odprava prezaposlenosti v posameznih gospodarskih dejavnostih, ker se je s tem strošek dela precej zmanjšal. Ko se je ta učinek izčrpal, je začela konkurenčnost upadati. Strošek dela se je ponovno začel izpostavljati kot glavni krivec, vendar tokrat ne več v številu zaposlenih, ampak v ceni. Če bi bila cena dela ključni vzrok za upadanje konkurenčnosti, bi bilo to glede na sorazmerno visoko obdavčitev dela enostavno vprašanje, ki bi se rešilo s spremembo davčne politike. Ker pa ni tako, so vzroki bistveno globlji in kompleksnejši. Največji negativni vpliv na konkurenčnost, zlasti na globalnem trgu, izvira iz nenavadne koncentracije in centralizacije kapitala v gospodarstvu, ta pa je posledica eksistenčnega šoka po osamosvojitvi Slovenije, zaradi katerega se je vzpostavil monopolni kapitalizem. Gospodarstvo iz takega poslovnega okolja, kjer se omejuje svobodna konkurenca z omejeno, monopolno, ne more biti uspešno v neoliberalnem poslovnem okolju. Ko se sreča s konkurenco iz takega okolja, se sreča tudi z drugačnimi omejitvami. Popolno svobodnega poslovnega okolja, oziroma liberalnega, v katerem bi imelo gospodarstvo iz monopolnega kapitalizma še določene konkurenčne možnosti, je v razvitem svetu vse manj. In s tem je vse manj možnosti za večjo konkurenčnost z obstoječo kapitalsko koncentracijo. Ta koncentracija nima nič skupnega z globalizacijo trga, ker centralizacija celotnega kapitala slovenskega gospodarstva ne more doseči produkcijske moči za prevlado na globalnem trgu. Duši pa podjetniško pobudo na domačem trgu. Za višjo konkurenčnost kot razvojno razsežnost se mora kapital v gospodarstvu najprej strukturirati in povezati v poslovnih interesih. Ti pa so doseganje večje kvalitete in storilnosti v produkciji z modeli poslovne odličnosti in ne doseganje čim ugodnejšega statusa na trgu, kar je bil objektivni odziv na eksistenčni šok. Status na trgu je posledica poslovnih politik in ne cilj. Na posledicah pa se dolgoročno konkurenčnosti ne da dosegati. Čeprav so cilji in posledice med seboj tesno povezani, sta njuni pravilni vlogi za uspeh ključni. Zamenjava strateških poslovnih ciljev, statusa na trgu s kvaliteto in storilnostjo v produkciji se lahko izvede edino s korenitejšo spremembo poslovnih politik. S tem bi se prišlo do novih poslovnih politik z osrednjo vlogo modelov poslovne odličnosti, ki bi temeljili na uveljavljanju interesov kapitala in interesov ljudi s partnerskim odnosom. Modeli s prednostjo interesov kapitala pred interesi ljudi ali pa s prednostjo interesov ljudi pred interesi kapitala, pa tudi z enakostjo obeh interesov, niso modeli poslovne odličnosti za neoliberalno poslovno okolje. S takšno spremembo poslovnih politik bi se pokazalo, v kolikšni meri vplivajo na konkurenčnost gospodarstva vsi dejavniki, tudi socialno-varstvena razsežnost države. Za spremembo poslovnih politik so pristojni in odgovorni lastniki kapitala, oziroma je odločilna njihova aktivna vloga. Če se država, ki je zaenkrat še pomemben aktivni institucionalni lastnik, kapitalsko umakne iz gospodarstva, preden se vzpostavi kapitalska aktivna vloga zelo velikega razpršenega lastništva, ki je posledica certifikatne privatizacije, bodo o spremembi poslovnih politik odločali vodilni poslovneži v gospodarstvu, ki so o tem odločali tudi doslej. Njihovo sicer pravilno poslovno ravnanje v času eksistenčnega šoka se po njem ne sme nadaljevati, ker bi bilo to za konkurenčnost gospodarstva zelo slabo. Povsem naravno je, da so vodilni poslovneži bolj nagnjeni do monopolnega okolja kot neoliberalnega, ker to izhaja iz objektivne težnje po udobnejšem in lažjem doseganju poslovnih rezultatov. Za izhod gospodarstva iz objema strahu po eksistenčnem šoku in za namen uvedbe urejene konkurence so državi dovoljeni ukrepi tudi z aktivno kapitalsko vlogo, s katero bi prispevala prepotrebno zanesljivo moč za spremembo poslovnih politik. Zlasti ker so drugi dejavniki iz lastninske tranzicije zaenkrat še pasivni. Pri tem mora država prepoznati stanje, ko bi se ta namen zožil na namen poseganja v gospodarstvo zaradi uravnavanja gospodarskih tokov, in se s tem obvarovati konflikta interesov, zaradi katerega bi postala slab gospodar.

3. SOCIALNO VARSTVENA RAZSEŽNOST

Od te razsežnosti je odvisen večji ali manjši človekov občutek pripadnosti skupnosti. S pripadnostjo se zaradi osebnega zadovoljstva in življenjske sreče sproščajo neizmerne energije za ustvarjanje sinergij, s katerimi postanejo še tako zahtevni cilji uresničljivi. Prav gotovo je eden od teh ciljev trajnostni razvoj za skupnost zadovoljnih in premožnih ljudi.

Tako kot vse temeljne pravice, je tudi ta pravica nikoli izkoriščena dobrina. Večje so možnosti v izbiri dela, večja je razsežnost pravice. Kot mnoge druge stvari v skupnosti s tržno ekonomijo se tudi ta pravica realizira na trgu. Toda zaradi preprečevanja tveganj za posameznika, to bi mu utegnilo povzročati eksistenčne težave, trg dela bolj kot drugi dirigira država. Ali je trg s tem preveč omejen za doseganje ekonomske razvojne razsežnosti, da bi bila izkazana potreba po večji sprostitvi, je odvisno od ugotovitve, ali daje dovolj zanesljive in nepristranske informacije o stanju pravice do svobode dela. Če se na tej osnovi ugotovi, da se pravica zlorablja, je treba poseči po sprostitvi, če pa se pravica ne zagotavlja, je treba poseči po še večji omejitvi trga dela. Pravica do svobode dela se je skozi zgodovinski čas vzpostavila kot civilizacijska vrednota - sprva zaradi odprave kot fizične prisile, kasneje tudi kot vsakršne prisile dela, tudi bolj subtilne prisile sprejeti vsakršno ponujeno delo, sicer bi sledila socialna izključenost, ker se tudi s takšno prisilo posega v človekovo dostojanstvo. Dokler bo vrednota v varnosti delovnega mesta tako izrazita, kot je, bi sproščanje trga pri obstoječih možnostih v izbiri dela in presežku v ponudbi vplivalo le na njegovo zniževanje cene. Z davčnim prestrukturiranjem od dela k potrošnji se trg dela ne sprošča, ampak se davčni vir v določenem obsegu prestavlja iz domače skupnosti na globalno. To je nedvoumno pozitivno izkoriščanje danosti globalizacijskih procesov. Sproščanje trga dela z namenom doseči večjo svobodo dela, je v neposredni povezavi in s tem tudi v odvisnosti od večjih možnostih v izbiri. Za doseganje tega namena je treba najprej z ekonomsko razvojno razsežnostjo zagotoviti večjo izbiro dela in šele na to z ukrepi poseči na trg dela. Samo v primeru, če je struktura dela v gospodarstvu nepremostljiva ovira za ekonomsko razvojno razsežnost, se zaradi prestrukturiranja poseže na trg, preden se vzpostavijo možnosti v izbiri. Toda pred tem se morajo zagotoviti drugi socialno-varstveni mehanizmi.

Znanje je bogastvo. Tako tisto, ki je pridobljeno iz sistema šolstva, kot tisto, ki je pridobljeno iz prehojene življenjske poti. Slednje je funkcionalno že po naravnih zakonitostih, znanje iz šolstva pa mora to šele postati. Ni dovolj, da je dostopno in priznano s formalno izobrazbo, ker je s tem človek še vedno lahko funkcionalno nepismen, kar pomeni, da z razpoložljivim znanjem ne more uspešno funkcionirati. Za sodobno družbo na novi razvojni poti k skupnosti zadovoljnih in premožnih ljudi mora znanje človeka sooblikovati in usposobiti, mu dati spretnosti, da bo sposoben prepoznati priložnosti v družbi in jih za osebni razvoj učinkovito izrabiti. Zadovoljen ali premožen lahko postane le odgovoren in samozavesten človek, a tega brez funkcionalnega znanja ni mogoče doseči.

Zdravje je, tako kot svoboda dela, temeljna človekova pravica, s to razliko, da se pri zagotavljanju te pravice brez družbene slabe vesti lahko zahteva večja odgovornost vsakega posameznika. Ne glede na to zaenkrat ta odgovornost ne more biti institucionalizirana v sistemu zdravstva zaradi prevelike prisotnosti zdravju škodljivih dejavnikov, na katere posameznik ne more odločilno vplivati. Zato je pravično, da je do nadaljnjega odgovornost za zdravje na ravni zavedanja vsakega posameznika. Človek bi rad zdravo živel in za zdravje prevzel večjo odgovornost, če bi za to imel večje možnosti, saj ga bolezen veliko bolj prizadene kot prizadene skupnost. Dostopnost do zdravljenja ob boleznih v sodobni družbi ne sme biti odvisna od človekovega gmotnega položaja niti od ekonomskega položaja skupnosti. Človek ni ekonomska dobrina, čeprav je bogastvo družbe. Njegovo zdravje nima cene in skrb za zdravljenje v primeru bolezni ni solidarnostna vrednota skupnosti, ampak ena od njenih osnovnih nalog.

Kultura je stanje duha, iz katerega človek črpa kreposti za kakovost življenja. Lahko se človeku ponujajo različne oblike kulturnih dobrin, gledališke in kino predstave, opere, knjižnice in čitalnice, muzejske in druge razstave, kar sodi k človekovi naravni radovednosti in na tej osnovi k potrebi, vendar se samo s tem človekove kreposti za sodobno družbo ne bodo razvile. Vsaj tri so za trajnostni razvoj izredno pomembne. Ena od teh je težnja k popolnosti, ki pri človeku odpravlja raven zadovoljstva s povprečnostjo. Čeprav se popolnosti kot stanje duha človeka in skupnosti ne da nikoli doseči, ker se meje popolnosti spreminjajo z doseženimi, se z zavedanjem tega vzpostavlja nova raven zadovoljstva. Druga enako pomembna krepost je pravičnost. Za razliko od težnje k popolnosti se ta krepost pri človeku veliko težje razvije neodvisno od pravičnosti v širšem družbenem okolju. Pri posamezniku utegne zlahka postati omejevalna lastnost pri pridobivanju vseh vrst dobrin in s tem neželena krepost, kar pa bi bilo za trajnostni razvoj v smer k plemenitim ciljem zelo slabo. Tretja je solidarnost, ki je temelj človekovega sprejemanja življenja v skupnosti: družinski, lokalni, državni ali globalni. Izraža se v pripravljenosti dajati in sprejemati, s čimer se onemogoča vzpostavljanje absolutne individualnosti na ravni stanja duha posameznika, iz katerega po pravilu izhajajo vse vrste nestrpnosti. Kultura je z razvojem kreposti v vseh zgodovinskih časih poskrbela za civilizacijski napredek. Pri tem je imela njena ekonomska komponenta v produkciji kulturnih dobrin različen vpliv, odvisno od želenih kreposti v družbi kot duhovne razsežnosti. Ker se duhovne razsežnosti kulture ne da neposredno upravljati (poskusi v zgodovini so se izkazali za porazne), se sodobne skupnosti v državni organiziranosti omejujejo na upravljanje in razvijanje ekonomske.

Okolje je treba dojemati kot življenjski prostor. Ker je zaradi te vloge poleg naroda temeljna in največja nacionalna vrednota, eden od konstitutivnih elementov državnosti, mora biti njegova razsežnost v trajnostnem razvoju deležna posebne skrbi. Ekonomske razvojne razsežnosti se ne sme zasnovati, ne da bi se pred tem izvedla kompleksna presoja vpliva te razsežnosti v prostoru. S tem postane razvoj dražji in zahtevnejši, a je na tej osnovi za kakovost življenja edino mogoč. Ker je okolje naravna dobrina, ki je nikoli ne bo mogoče izločiti iz razvoja kot ekonomske dobrine, je ravnanje z njim toliko bolj zapleteno in odgovorno. Da bi se poseganje s presojanjem vplivov na okolje omejilo, je treba okoljske standarde, ki so podlaga za presoje, prilagajati glede na trajni kakovostni obstoj te dobrine. To izhodišče pa je večkrat zanemarjeno. Preveč pogosto so standardi kompromis političnih in gospodarskih interesov, ne oziraje se na cilj o zagotavljanju trajnosti dobrine.

S tem, ko se kmetijstvo uvršča v socialno-varstveno razvojno razsežnost, za katero imajo skupnosti v državni organiziranosti večjo odgovornost v neposredni skrbi kot pri ostalih razvojnih razsežnostih, se njegove ekonomske komponente ne omejuje, ampak se ji priznava soodvisnost od socialno-varstvenih dejavnikov. Zlasti dejavnika kulturne krajine, območja, na katerem se je ob človekovih kmetijskih dejavnostih razvil značilni krajinski vzorec, ki odseva ekološko-gospodarsko uravnovešenost. Pri tem je gojenje kulturnih rastlin, tako hranilnih in krmilnih kot tistih, ki so namenjene predelavi, nepogrešljivo. Kmetijska produkcija, ki bi slonela le na ekonomski razvojni razsežnosti, bi trajnostni razvoj omejila do te mere, da bi bili družbeni cilji za kakovost življenja ogroženi. Ogroženost se ne bi kazala v pomanjkanju kmetijskih dobrin (ker se te lahko zagotavljajo iz globalne produkcije), ampak v spremembi kulturne krajine. Zaradi tega je kmetijstvo edino razvojno področje, na katerem se izrazito prepletata dve samostojni trajni razvojni razsežnosti, ekonomska in socialno-varstvena. Sodobna družba daje poudarek socialno-varstveni, zato tudi z javnimi financami neposredno posega v ekonomsko, ne da bi pri tem povzročala učinke nelojalne konkurence na trgu kmetijskih produktov.

II. LOKALNA SAMOUPRAVA IN MESTNA OBČINA VELENJE

Sodobna državna organiziranost, ki jo je Slovenija prevzela po osamosvojitvi, temelji na dveh organizacijsko samostojnih sistemih. Na sistemu državne uprave in sistemu lokalne samouprave. Za razliko od prejšnje ureditve v Jugoslaviji, kjer je bil komunalni sistem v lokalni skupnosti sestavni del sistema državne uprave in je kot tak tvoril celoto, sta sistema v sodobni državni organiziranosti ločena in skupaj tvorita celoto. Takšno dojemanje lokalne samouprave je bistvenega pomena za doseganje večjih učinkov v lokalni skupnosti. Zlasti veliko pomeni za trajnostni razvoj v vseh razsežnostih.

POLITIČNA RAZSEŽNOST LOKALNE SAMOUPRAVE

Lokalna skupnost je politična skupnost, organizirana v občino za upravljanje z lokalno omejenimi interesi občanov in gospodarstva. Že samo ime sistema 'lokalna samouprava' pove, da lokalna skupnost te interese upravlja samostojno. Lokalno omejenih interesov oziroma tistih, ki niso univerzalni za državno skupnost oziroma niso teritorialno enaki, je veliko, povrh tega pa so še zelo raznoliki. Upravno-administrativno področje politične razsežnosti Lokalno omejenih interesov ni mogoče uspešno upravljati v sistemu lokalne samouprave zgolj z občinsko organiziranostjo, ker presegajo občinske meje. Mnogi interesi se za to ne uresničujejo, redki od njih pa se upravljajo - bolj ali manj uspešno - v sistemu državne uprave, in še to le s pomočjo politične moči lokalne skupnosti, kar je dolgoročno nesprejemljivo. Lokalno omejene interese je treba teritorialno strukturirati, saj se samodejno ne bodo, in na tej osnovi poleg obstoječe občinske umestiti v sistem lokalne samouprave širšo teritorialno, pokrajinsko organiziranost. Kako uspešna bo lokalna skupnost Mestne občine Velenje v tej pokrajinski organiziranosti, je odvisno predvsem od strukturiranosti njenih interesov v upravno-administrativni, gospodarski in socialno-varstveni razsežnosti. V kolikor bi za trajnostni razvoj zmogla strukturirati (tako kot doslej) le upravno-administrativno in delno socialno-varstveno področje politične razsežnosti, brez gospodarske, bi bila uspešnost kljub optimalni sistemski danosti slaba. Ne glede na to, da se je v domala vseh političnih krogih vzpostavil svojevrsten odpor do vsega, kar spominja na bližnjo preteklost, realno še vedno obstaja strukturiranost lokalno omejenih interesov v vseh razsežnostih na teritorialnem območju nekdanje občine Velenje (sedanjih Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki), vendar se v sistemu lokalne samouprave ne upravljajo več. Povezanost teh območij na upravno-administrativnem, socialno-varstvenem in gospodarskem področju je nespametno zanemarjati ali celo ukinjati. Za kakovost življenja je te povezave treba nadgraditi. Današnje potrebe iz lokalnih razvojnih razsežnosti za zadovoljstvo in premožnost ljudi že segajo čez te meje. Za teritorialno zaokroženost pokrajine je sled preteklih razvojnih povezav najoptimalnejše povezati štiri do šest območij nekdanjih komunalnih občin. S tem bi se dosegla tudi najbolj učinkovita oblika pokrajinske strukturiranosti lokalnih interesov in na tej osnovi dejavnosti. Ob upoštevanju dejstva, da so se skupnosti nekdanjih komunalnih občin v dobršni meri razvile kot samozadostne za zadovoljevanje potreb svojih občanov v vseh razsežnostih, bi bila delitev njihovih območij slaba popotnica novim pokrajinskim skupnostim. V nobenem sistemu se z interesi ne da upravljati učinkovito, če za to ni stvarnih danosti v vsaj minimalnih pogojih. In te danosti so v že obstoječih gospodarskih, socialno-varstvenih in upravno-administrativnih povezavah. Poleg primerne strukturiranosti lokalnih interesov, za katere se definirajo potrebne dejavnosti in prostorske celote, na katerih se izvajajo, so za vodenje in upravljanje potrebne še pristojnosti. Optimizacija teh dejavnikov bi tvorila sistem lokalne samouprave, ki bi vzpostavil sistemske danosti za kakovost življenja in v konkretnih določilih izpostavil odgovornost lokalnih političnih oblastnih struktur. Pri tem je izredno pomembno, da se dejavnosti, ki izhajajo iz lokalno omejenih interesov in se že več kot deset let upravljajo v sistemu državne uprave, prenesejo v sistem lokalne samouprave v izvirno pristojnost in ne v pooblaščeno odločanje. Pooblaščeno odločanje se lahko izvaja v enotah lokalne samouprave, občine ali pokrajine le za dejavnosti, ki izhajajo iz univerzalnih pravic, z namenom, da so teritorialno bolj dostopne. To se nanaša zlasti na določena upravno-administrativna opravila. Če za dejavnosti iz lokalno omejenih interesov zadostuje politična volja, da se opredelijo kot izvirna pristojnost lokalne samouprave, je za delitev univerzalnih pravic, ki so za upravljanje z izvirnimi pristojnostmi nepogrešljive, potrebno veliko več. In ena od pomembnejših je zagotovo davčna dejavnost državnega sistema. Ker davčna dejavnost mora biti urejena zaradi pravičnosti z enotnim sistemom, pri čemer enotnost ni v enakosti, se mora v davčnem sistemu vzpostaviti partnerski odnos pri davčnih virih med sistemom državne uprave in sistemom lokalne samouprave. Partnerski odnos pri davčnih virih je sicer lahko zapleten in težaven, vendar bi bila lokalna samouprava brez njega preveč prikrajšana. Za ljudi je poleg razvojnih možnosti v lokalni skupnosti pomembna tudi kakovostna upravno-administrativna dejavnost, ki se v lokalni skupnosti zagotavlja na ravni posameznika. Ljudje se z njo srečujejo prepogosto in preveč vpliva na njihovo kakovost življenja, da bi bila lahko prepuščena dobri volji lokalnih, občinskih ali pokrajinskih uslužbencev. Profesionalnost lokalnih uslužbencev naj bi bila pri izvajanju te dejavnosti ključ za kakovost. To tudi je, vendar je v praksi zožena z miselnim vzorcem, kako naj bi bil nekdo neupravičen do določene pravice ali dobrine, če gre za njegovo korist, in kako bi naj bil nekdo dolžan izpolniti obveznost, ker je to njegova odgovornost. Odločanje o obeh, tako pravicah kot obveznostih, mora biti miselno enak pristop. Ker je lokalna skupnost, občina ali pokrajina politična skupnost ljudi, se mora za vodenje skupnosti dobiti pooblastilo v pristojnostih - mandat na lokalnih volitvah. Izbrani politiki postanejo politiki s pooblastili lokalne skupnosti. Večkrat se izpostavlja, da morajo biti ti politiki strokovnjaki. Bolj ko naj bi bili vrhunski strokovnjaki, bolj naj bi ustrezali politični funkciji. To pa so popolnoma napačne predpostavke. Vzpostavile so se neposredno po osamosvojitvi Slovenije, ker naj bi bile te predpostavke za eno politično opcijo prednost, za drugo pa slabost. To pa ni nič drugega kot politična igra, ki nima z izbiro primernih oseb za politično funkcijo nič skupnega. Politik mora biti predvsem oseba z visoko socialno občutljivostjo, ki se kaže v prirojeni skrbi za ljudi in njihovo kakovost življenja. Socialno občutljiv politik ne bo ravnodušen do povzročanja krivic drugim ljudem in skupinam, ampak bo zaradi tega tudi osebno prizadet. Le oseba z nadpovprečno razvitimi plemenitimi krepostmi, kot so pravičnost, solidarnost, težnja k popolnosti in druge, na podlagi katerih ga skupnost ocenjuje kot zavzetega, poštenega in dobrega človeka, je socialno občutljiva oseba in politik v žlahtnem pomenu besede. Če poleg teh lastnosti združuje še organizacijske sposobnosti, je taka oseba nedvoumno najprimernejša za politično funkcijo. Socialno-varstveno področje politične razsežnosti Najbolj temeljite in razsežne socialno-varstvene skrbi je lahko deležen človek v lokalni skupnosti, zagotavljati pa mu jo mora sistem lokalne samouprave. Zoženost tega področja na dejavnost socialnih pomoči in drugih denarnih nadomestil, s čimer se preprečuje socialna izključenost iz skupnosti, se v sodobno urejenih družbah ocenjuje za nezadostno socialno-varstveno skrb. Zato se v to področje morajo vključiti tudi šolstvo, zdravstvo, kultura, okolje, kmetijstvo, varnost in še kaj, kar bi lahko bilo s prevladujočo ekonomsko zakonitostjo nedopustno ogroženo, predvsem v smislu dostopnosti teh za kakovost življenja izredno pomembnih dobrin. Če je izobraževanje za pridobitev funkcionalnih znanj in spretnosti v sistemu šolstva nepogrešljivo za osebnostni razvoj človeka, da bi postal zadovoljen ali premožen, je vse, kar je s tem povezano, preveč pomembno, da bi bilo prepuščeno spontanosti ali bi se urejevalo le delno. In v šolstvu smo priča, od osnovne šole do fakultete, kako lahko delna urejenost področja povzroča težave. Ni dovolj, da so na razpolago stavbe in inventar, ki sodi k šolskim prostorom, učitelji in vsebine poučevanja. Treba je zagotoviti mnogo več, da bi učenci, dijaki in študentje čutili socialno-varstveno skrb, jo spoštovali in cenili. Zmotno je pričakovati, da so vsi mladostniki, razen osnovnošolcev, osebnostno toliko razviti, da lahko prevzemajo odgovornosti, s katerimi imajo težave celo odrasli ljudje. Šola bi morala biti za njih drugi dom in ne zgolj obveznost. Individualizem je tukaj šel predaleč. Mladostnikom je prepuščeno, da morajo sami v najobčutljivejši razvojni dobi poskrbeti za vse svoje fiziološke potrebe v času, ki ga potrebujejo za šolsko obveznost. Državni sistem si je s tem, ko je v šolstvu prevzel domala vse sistemske pristojnosti, naložil breme, ki ga očitno ne zmore nositi. Lokalni samoupravi je prepustil obrobno vlogo, s katero objektivno ne more prevzeti dejavnosti za popolnejšo socialno-varstveno skrb, da bi se dosegla potrebna raven funkcionalne usposobljenosti človeka za sodobno družbo. Rešitev je preprostejša, kot je videti glede na razsežnost vprašanja, in sicer je v tem, da se v sistemu državne uprave zagotovijo univerzalne učne vsebine in skrb za nacionalno urejenost sistema, lokalni samoupravi, občini in pokrajini pa se prepusti proces izobraževanja. Lokalna skupnost bo za svoje otroke znala bolje poskrbeti, kot je bilo poskrbljeno doslej. Tudi v zdravstvu so težave, ki izhajajo iz pomanjkljivosti sistemskega urejanja tega področja zgolj v sistemu državne uprave. Vendar še niso tako izraziti kot v šolstvu. To pa ne pomeni, da se ne utegnejo poglobiti, če ne pride do primernejše delitve skrbi za javno zdravstvo med sistemom državne uprave in sistemom lokalne samouprave. Za zdravljenje bolnih ljudi Hipokratova prisega posamezniku ne bo zmogla dolgoročno reševati težav neprimerne sistemske urejenosti. Znotraj sistema državne uprave je sistem javnega zdravstva preveč utesnjen. In v takem primeru se lahko zgodi spontano, nenadzorovano zoženje javnega sistema in vzpostavitev preobsežnega zasebnega sektorja na ekonomskih zakonitostih. Rezultat bi bil, da noben sektor, niti javni niti zasebni, ne bi deloval optimalno. S tem bi se skrb za zdravje ljudi zmanjšala pod kritično mejo. V mestni občini Velenje so pogoji za ekonomsko razsežnost kulture v primerjavi z drugimi primerljivimi okolji sorazmerno dobri. Več napora, zavzetosti in domiselnosti bo treba vložiti v razvoj produkcije za pestrost ponudbe kulturnih dobrin. Za trajnostni razvoj se bo morala ekonomska razsežnost kulture bolj kot doslej razvijati s ciljem pridobivati vrednote za sodobno družbo. Takšen razvoj kulture le-tej ne prinaša ekonomskega donosa, saj to tudi ni njen namen in je sama zaradi tega socialno-varstvena skrb državne in lokalne skupnosti, toda ljudem prinaša koristi pri razvijanju vrednot za sodobno družbo. Zaradi energetske dejavnosti je bilo okolje v širši lokalni skupnosti, kot jo obsega mestna občina Velenje, precej prizadeto. Danes se zaradi popolnejše socialno-varstvene skrbi lokalne in državne skupnosti s to vrednoto ravna bistveno bolj preudarno. Nastala prizadetost je sicer trajno spremenila kulturno krajino Šaleške doline, vendar se ji pri dejavnosti premogovništva ne da povsem izogniti. Pomembno je, da se vzpostavi nova kulturna krajina v ekološko-gospodarski uravnovešenosti. Na takšnem izhodišču je tudi edino sprejemljivo usmerjati energetski razvoj Šaleške doline. To izhodišče se je v času po hudih političnih sporih v lokalni skupnosti Velenje leta 1992 potrdilo za pravilno in ni razlogov, da se na njem ne bi načrtoval tudi nadaljnji energetski razvoj. Globalizacijski vplivi iz mednarodnega okolja lahko povzročijo pri nedosledni socialno-varstveni skrbi lokalne in državne skupnosti največ škode kmetijstvu. Kmetijstvo ima v gospodarski dejavnosti zaradi naloženih družbenih omejitev, ki izhajajo iz skrbi za kulturno krajino in zaradi naravnih danosti, bistveno manj ekonomskih svoboščin kot druge gospodarske dejavnosti. Zato je kmetijska politika, ki upošteva ta realna dejstva, toliko bolj pomembna. Za kmetijstvo bi bilo slabo, če bi kmetijsko politiko ustvarjala lokalna skupnost v sistemu lokalne samouprave, ker koristi zaradi globalizacije ne bi dosegala. Kmetijska politika se mora ustvarjati na ravni državne skupnosti v sistemu državne uprave in usklajevati z globalno skupnostjo na ravni Evropske unije. Globalno usklajena kmetijska politika z realizacijo v sistemu lokalne samouprave bi slovenskemu kmetijstvu zagotovila spodobne razvojne možnosti. S premajhno javno varnostjo se srečujejo pravzaprav vse lokalne skupnosti, zlasti mestne, in tudi v Velenju ni bistveno drugače. S sproščanjem individualnih svoboščin in z njihovo sistemsko zaščito je bilo to pričakovati, ker je meja za svoboščine na individualni ravni subjektivna in se lahko hitro prestopi. Prepoznati mejo, kje se končajo svoboščine ene osebe, ker se začnejo svoboščine druge osebe, je odgovorno dejanje. Na to odgovornost - če se osebno ni vzpostavila - pa je treba opozarjati, represivno in preventivno, drugače javna varnost ne bo zagotovljena. Pri organizaciji službe za javno varnost se tega ni upoštevalo, vsa skrb je bila usmerjena v zagotavljanje nacionalne varnosti. V sistemu lokalne samouprave se ni predvidelo nobenih možnostih, da bi lokalna skupnost lahko poskrbela za javno varnost na svojem območju. Učinkovitosti pri vzpostavljanju javne varnosti na ravni lokalne skupnosti se objektivno ne da doseči iz sistema državne uprave.

GOSPODARSKA RAZSEŽNOST LOKALNE SAMOUPRAVE

Praviloma lokalne politične strukture to razsežnost lokalne samouprave zožijo na gospodarsko dejavnost za zagotavljanje gospodarskih dobrin, ki so opredeljene kot elementarne dobrine, bolj poznane kot komunalne dobrine, in na skrb za prometno infrastrukturo skupnosti. V mestni občini Velenje je bila nekoč ta javna gospodarska dejavnost zadovoljivo razvita in dobra osnova za razvoj skupnosti v vseh razsežnostih. Ker takšna raven razvitosti objektivno teži k ležernosti in manjši zavzetosti pri upravljanju, je prav to povzročilo, da je danes stanje povsem drugačno. Razvoj infrastrukture se je ustavil, zlasti na področju prometa. Mirujoči promet zaradi parkirnih površin postaja neobvladljiv, ker razvojno ni sledil niti trendom pri motoriziranem prometu, kaj šele trajnostnemu urejanju. Če bi skušali uresničevati ta trend, bi se težava vsaj omilila, čeprav se je s takšnim pristopom zaradi dragocenosti in omejenosti mestnega prostora dolgoročno ne bi rešilo. Pristop s trajnostnim urejanjem je sicer zelo kompleksen in zahteven, ker ni vezan le na prostor. A je edini, ki bi zagotovil potrebno mobilnost občanov in hkrati varoval dragocenost mestnega prostora. Enaka težava so prometnice, ceste. Poleg slabega vzdrževanja jih je zaobšla tudi modernizacija. Z modernizacijo bi se lahko obvladalo zgoščenost mestnega prometa na znosno prometno prepustnost in zagotovila enostavnejša, kvalitetnejša povezava vseh območij znotraj mestne občine Velenje. S stanjem, da so povezovalne prometnice občinskega prostora hkrati tranzitne prometnice za širša državna območja, tega ni mogoče doseči. Redke so lokalne skupnosti, ki imajo to danost, da sta v njihovem prostoru dva stabilna gospodarska stebra. Premogovništvo v energetiki in Gorenje v kovinsko predelovalni panogi zmoreta generirati razvoj v skupnosti in zagotavljati njeno socialno stabilnost. Vendar se te danosti ne sme dojemati kot večne danosti in na tej osnovi graditi občutek razvojne zadostnosti. Niti se ne sme dojemati sicer skrbnega načrtovanja podjetniškega razvoja znotraj gospodarskih družb za načrtovani razvoj na ravni lokalne skupnosti. Takšen razvoj je na ravni lokalne skupnosti spontan razvoj. Dolgoročno bi bilo precej neodgovorno, če bi se ravnalo po starem reku, da je boljši kakršen koli razvoj, kot da ga sploh ni. Če je bilo po uvedbi tržnega sistema smotrno nekoliko počakati, da se v zasebnem gospodarstvu doseže nova strukturiranost produkcije in s tem vzpostavi stvarna osnova za načrtovanje trajnostnega razvoja, bi bilo nadaljnje čakanje lahko usodno za kakovost življenja v lokalni skupnosti. Prav tako bi bilo lahko usodno dojemanje trajnostnega razvoja v gospodarski razsežnosti, da je ta razsežnost izključna domena gospodarstva, če za to obstajajo infrastrukturni pogoji. To bi bila druga skrajnost razvojnega načrtovanja, prva je bila v neposrednem poseganju lokalne skupnosti v gospodarske tokove. S skrajnostmi pa je vedno tako, da morajo obstajati, vendar se jih nikoli ni treba posluževati. Skrajni čas je, da se v sistemu lokalne samouprave prične načrtovati trajnostni razvoj mestne občine Velenje v vseh razsežnostih. Pri tem je najboljši pristop k zasnovam trajnostnega razvoja izdelava kataloga obstoječih potreb ljudi in gospodarstva ter razpoložljivih resursov. Zaradi preglednosti in uporabnosti kataloga se zbrane podatke strukturira v posamezna ekonomska in socialno-varstvena področja. Kataloška zasnova že sama po sebi preprečuje izključenost sleherne potrebe in resursa, če pa je pri tem prisotna še politična socialna občutljivost, je to tisto, kar mestna občina Velenje ima in s čimer razpolaga. Na osnovi tako zbranih in urejenih podatkov je šele smiseln intelektualni napor politične javnosti in lokalnih politikov, da se dogovorijo o razvoju in postavijo pregledne politične cilje. Politika si pri tem ne sme privoščiti razkošnosti, da bi za te cilje razvijala tudi modele za njihovo uresničevanje, ker so modeli ekspertno strokovno delo. Zelo pogosto se razvijanje modelov, za kar so potrebna specifična ekspertna znanja, ne loči od političnih ciljev, ampak se vse skupaj pomeša. Prevlada pač tisti, ki ima večjo moč, a to je praviloma politika. Tako kot strokovna javnost nima mandata za postavljanje političnih ciljev, ker bi bili lahko enostranski, pač glede na strokovni profil, tako tudi politika mora dojeti, da je v razvojne modele treba vgraditi posamezna specifična ekspertna znanja, ki jih sama objektivno nima. Če tega ne dojame, so lahko še tako dobri nameni v ciljih le neuresničene razvojne sanje. Sanje so fikcija oziroma dejstva, ki v resnici ne obstajajo, a to se ne sme zgoditi s trajnostnim razvojem mestne občine Velenje. Za to mora poskrbeti župan, zlasti njegov kabinet in mestni svet. Kabinet bi moral biti skupina pretežno mlajših izobražencev različnih strokovnih profilov brez upravnih pristojnosti, ki bi ob modrosti mestnega sveta snovali in zasnovali trajnostni razvoj, ga vodili in usmerjali. Pri tem je izredno pomembna županova dojemljivost za interdisciplinarno skupinsko delo, ker bi nagnjenje k avtokratskemu vodenju povzročalo trajnostnemu razvoju nepremostljive ovire. Sklepna programska misel Skupnost mestne občine Velenje je na križpotju. Pravzaprav se je na tem križpotju ustavila in že vrsto let čaka, da se ji pove, kako naprej. Čakanje je zaman, ker ji tega, kako naprej, nihče ne bo povedal, odgovore si mora poiskati sama. Vse generacije bi želele živeti kakovostno, zdaj in tukaj in ne v neki oddaljeni prihodnosti, da bi bilo za trajnostni razvoj dovolj časa za modrovanje in čakanje na odgovore. Življenja se ne da ustaviti, brez priložnostih pa je pusto, zagrenjeno in izgubljeno. Ustvarimo te priložnosti, pokličimo vse generacije, da pri tem sodelujemo, ker je to tudi sedanjost vseh in nam bo lahko zaradi tega vsem v bodoče lepše.