Za kakovost bivanja se pridobitve urbanizacije potrebujejo ne glede na to, kje se živi: na podeželju, v primestju ali v mestu. Vendar bi se z izenačitvijo urbanizacije na celotnem občinskem bivalnem okolju odpravilo tako primestje kot podeželje. S tem se za mnoge ljudi ne bi izboljšala kakovost bivanja, ampak bi se celo poslabšala, ker kakovost bivanja ni odvisna samo od pridobitev urbanizacije. Kakovost bivanja je v bistvu harmonija številnih pridobitev, ki so si med seboj sicer različne, a so hkrati celota, ki nam omogoča želeno kakovost bivanja. Ravno zaradi tega so potrebni različni infrastrukturni standardi za različna
bivalna okolja.
Za generacijo mladih, ki ji zaenkrat sprehodi, sedenje na klopci, kramljanje o tem in onem ob skodelici čaja ali kave ne zadošča za kakovost bivanja, je treba zgraditi številne infrastrukturne objekte, da bi izživela mladost. Od športnih do zabavnih. Za klasične in moderne dejavnosti. Vandalizmi in droge bodo s tem postali preteklost in bomo vsi skupaj kakovostnejše živeli.

Infrastrukturni standard
za podeželje

Kot je že v uvodu omenjeno, je za podeželsko kakovost bivanja najprimernejši osnovni infrastrukturni standard. Ta omogoča izenačitev kakovosti bivanja z drugimi občinskimi območji in hkrati preprečuje pretirano urbanizacijo podeželja, ki bi prizadela podeželski način življenja. Na tem mestu bi lahko opredelili oba dela tega standarda, gospodarskega in družbenega, kot si ga predstavljamo v velenjskem SDS, vendar bi s tem prestopili politično mejo in bi zašli na področje drugih strok. Zato bomo podali le izhodišče, na katerem naj bi se zasnoval osnovni standard za podeželje. Njegov gospodarski del naj bi temeljil na cestah, vodovodu in kanalizaciji, družbeni pa na pridobitvah za društveno in družabno življenje. Poleg infrastrukturnih objektov naj bi opredeljeval tudi infrastrukturne dejavnosti.



Pri nastajanju tega standarda so krajevne skupnosti nepogrešljive. Nihče bolj kot one ne razpolaga z željami in potrebami ljudi na njihovem območju, a te so bistvo višje kakovosti bivanja. Zato bo treba krajevne skupnosti veliko bolj kot doslej vključiti v odločanje, tako o želenem standardu na svojem območju, kot tudi o njegovi realizaciji.
Zlasti o vsakoletnih prioritetah, ker so te zaradi neurejenega občinskega pristopa  posodabljanju in razvijanju cestne in komunalne infrastrukture precej zaostalo.
A za to ni krivo pomanjkanje denarja v občinskem proračunu in drugih javnih sredstvih, ampak neobstajanje standarda, ki bi omogočal skrbno večletno načrtovanje. V Mestni občini Velenje so razmerja med posameznimi bivalnimi okolji z vidika finančne obvladljivosti standardov naravnost idealna. Podeželja je ravno toliko, da nas lahko vse skupaj bogati zaradi ohranjanja stare kulturne krajine in ravno toliko, da občini vzdrževanje in razvoj prepotrebne
infrastrukture ne povzroča prevelikih finančnih bremen. Ko bo enkrat to spoznanje v vodilni občinski politiki tudi dojeto, bo pot do standarda lahka, njegova realizacija pa bo postala del vsakoletnega občinskega razvojnega načrtovanja.



Za uravnoteženost kakovosti bivalnega okolja je opredelitev infrastrukturnih standardov nujnost, ki se je ne da več odlašati. Ker je bivalno okolje od vekomaj razdeljeno glede na različne stopnje urbanizacije, je potrebno temu primerno opredeliti tudi različne infrastrukturne standarde. Za mestno občino Velenje je to osnovni za podeželje, srednji za primestje in visoki za mesto. Z opredelitvijo standardov bo narejen prvi korak k doseganju ravnovesja pri kakovosti bivalnega okolja, ne glede na to, kje se živi, nadaljnji koraki pa bodo morali slediti z uresničevanjem le-teh.


Infrastrukturni standard
za primestje

Kakovost bivalnega okolja v primestju je za razliko od podeželskega okolja veliko bolj odvisna od več pridobitev urbanizacije. Zato je tudi najprimernejši infrastrukturni standard srednjega razreda in s tem tudi vmesna stopnja urbanizacije med podeželjem in mestom. Izhodišča za gospodarski del standarda so ravna tako ceste, vendar višjega razreda kot na podeželju, opremljene torej s pločniki in kolesarskimi stezami.
Zaradi zgoščenosti poselitve, mora prometna infrastruktura omogočati veliko bolj urejen promet kot na podeželju. Ta urejenost se nanaša tako na zasebni kot javni promet, kajti šele oba skupaj bi omogočila spodobno mobilnost ljudi in onemogočila tranzitni promet, zlasti gospodarski. Poleg pitne vode je izhodišče še sanitarna topla voda in naprave za daljinsko ogrevanje.
Kanalizacijski sistemi so dvocevni, posebej za komunalne odplake in posebej za meteorne vode. Zaradi tesne navezave na mesto je družbeni del standarda manj pomemben kot na podeželju, a so vseeno določene pridobitve vendarle potrebne. Tako kot na podeželju, so tudi v primestju krajevne skupnosti za nastajanje in kasneje za uresničevanje standarda nepogrešljive. Pravzaprav bo standard, ki bo omogočal višjo kakovost bivanja na njihovem območju, v največji meri odvisen od njih samih.
Občina pa bo morala skrbeti predvsem za uravnoteženost izvajanja vseh treh infrastrukturnih standardov za celotno občinsko območje in za izvajanje standardov zagotoviti tudi sredstva. Vsega na en mah ne bo mogoče izvesti, bo pa standard jasna zaveza za občino, ki jo bo morala upoštevati ne glede na vsakokratno vodilno politično opcijo v njej. S tem bo dosežena razvojna kontinuiteta pri zagotavljanju kakovosti bivalnega okolja, kar pa ni nič drugega kot skupni trajnostni cilj nas vseh v Mestni občini Velenje.

Primestje najbolj ogroža spontana širitev mesta, ker tovrstno širitev ne spremlja ustrezna urbanizacija. Zaradi tega sta prizadeti obe bivalni okolji. Primestje je prizadeto zaradi vpliva mestnih dejavnikov, za katere ni pripravljeno, mesto pa izgublja celovitost, brez katere ne more zagotavljati mestne kakovosti bivanja.


Infrastrukturni standard
za mesto

Velenje je mesto, v katerem ni možno zagotoviti kakovosti bivanja brez visokega infrastrukturnega standarda. Poleg tega se na mesto navezujeta primestje in podeželje kot uporabnika tega standarda. Zaradi tega bi moral biti ta standard bistveno bolj razsežen kot druga dva in poleg infrastrukturnih objektov bi moral vsebovati tudi številne infrastrukturne dejavnosti. S političnega vidika je razčlenitev visokega infrastrukturnega standarda za mesto le osnova in izhodišče, vendar je ta členitev za vsebino in strokovno delo zelo pomembna, ker daje standardu koncept. Tako kot pri osnovnem in srednjem, je tudi pri visokem osnovna členitev na gospodarski in družbeni del le, da se pri visokem standardu, bolj kot pri drugih dveh, členitev obeh delov nadaljuje na objekte in dejavnosti.
Nesporno je, da bo v mestu Velenje eden od najtrših orehov boljša prometna ureditev.



Na obstoječih prometnih objektih (cestah), se nam mešajo vse vrste prometa. Od osebnega, gospodarskega, tovornega, tranzitnega in še kakšnega. Pa tudi za mirujoči promet je slabo poskrbljeno. Parkirišč bo sicer vedno primanjkovalo, če se bo ta del prometa reševal le z prometnimi objekti, torej le z parkirišči. Praktično ga samo s tem niti ni možno reševati, saj mestnih površin ni na razpolago v takem obsegu in jih bo čedalje manj. Če bi Velenje že
imelo celovit infrastrukturni standard, bi verjetno do tega ne prišlo, ker bi se že zdavnaj izkazalo, da so parkirišča kot infrastrukturni objekti in javni mestni potniški promet kot infrastrukturna dejavnost celovitost rešitve za parkirne zadrege. Izkazalo bi se tudi, da naše ceste po opremljenosti že dolgo več ne ustrezajo zahtevnosti prometa in da jih za določene zvrsti prometa sploh še nimamo. In smo spet pri neusklajenosti infrastrukturnih objektov – cestah z infrastrukturno dejavnostjo-prometom.
Spominjamo se napovedi, da bo mesto Velenje zaradi demografske starostne strukture v spremenjenih družbenih razmerah postalo naravnost idealno okolje za razne oblike deviantnosti – odklonov od nekoč splošno veljavnih norm v mestu, in da se to lahko prepreči le z pospešenim razvojem številnih infrastrukturnih dejavnosti in za to namenjenih objektov. Napovedi slabega so se žal uresničile, kajti pred razsežnostjo drog in raznih vandalizmov si ne kaže več zatiskati oči. In te napovedi so se uresničile ravno zaradi tega, ker se infrastrukturne dejavnosti za družabno življenje,
za sprostitev in nenazadnje za prosti čas niso razvijale. To je pomemben del mestnega življenja in kakovosti bivanja.
Mestni infrastrukturni standard je skoraj nemogoče opredeliti na kratko, pa tudi opredelitev samo s političnega vidika bi bila precej pomanjkljiva. Pravzaprav so vsi trije standardi - za podeželje, primestje in za mesto - predmet različnih strok in znanj, ker je vsak zase dokaj strokovno zahteven, vsi trije kot celota pa še bolj. A verjamemo, da to znanje v Velenju je in da bo za ta namen tudi uporabljeno.

Z obsežno modernizacijo cest se bo tudi promet uredil. Mnoge že obstoječe ceste bo treba povzdigniti v ceste višjega reda in jih temu primerno opremiti, nekaj jih bo treba tudi na novo zgraditi. Ne na pamet in počez, ampak usklajeno z vsemi normami celovitega infrastrukturnega standarda.