Po številnih spremembah, ki so sledile po osamosvojitvi, se je tako kot mnoge druge tudi skupnost mestne občine Velenje znašla na križpotju. Pot bi sicer lahko nadaljevala, vendar drugače, kot je bila vajena, z drugačnim pristopom in po temeljitem razmisleku, ki pa ne bi smel trajati v nedogled. Vztrajanje na tem, kar se Janezek nauči, to Janezek zna, je našo lokalno skupnost žal za več kot desetletje trdno prikovalo na tem križpotju. Razumnega razloga za to ni bilo in ga še danes ni, ker so tako kot pri drugih skupnostih obstajale številne možne poti, po katerih bi lahko in morala kreniti naprej.

Spremembam bi bilo potrebno slediti tako kot vselej, v njih tudi sodelovati in se zavedati negativnih posledic. Zlasti tistih posledic, ki so neupravičeno prizadele človeka in njegovo kakovost življenja. Lokalna skupnost bi jih lahko ublažila, če bi bila pravočasno izbrana razvojna pot. Predvsem so bile to posledice številnih površnosti pri izvajanju načrtovanih sprememb v državi.
Nekatere površnosti so se zgodile povsem naključno, mnoge pa so se zgodile načrtno, z močjo posameznih elit, ki so želele iz sprememb čim več pridobiti zase. In na koncu so tudi nesramno veliko pridobile. Žal na račun mnogih, ki te moči in elitnosti niso imeli.

Nismo samo izgubili razvojnega koraka z drugimi, ki so ga nekoč pridno korakale generacije pred nami, ampak smo celo krepko zaostali. Pa za to ni kriva politična preteklost Velenja, kot se rado zatrjuje ob takih priložnostih, ampak nezmožnost vodilne občinske politike, da bi dojela novo stvarnost, nove čase.

Lahko bi se strinjali, da je ta vihar že odvihral in bi se morali s tem sprijazniti, če se ne bi mi vsi skupaj v skupnosti mestne občine Velenje še vedno otepali težav viharnega časa zgodnjih devetdesetih let. Žal predvsem zato, ker si razvojne poti nismo znali ali hoteli pravočasno domisliti. V iskanje le te smo danes prisiljeni, sicer nam bo v življenju vse težje. Ravno zaradi tega se je več kot smiselno tudi nekoliko ozreti nazaj, da bi bila ta naša razvojna pot dobro premišljena in bi končno do nje tudi prišlo.

Na mnogih področjih smo lahko zadovoljni, za nekatera pa žal tega ne moremo reči. Temeljni razlog za to je, ker se je pri nekaterih spremembah z individualiziranjem pretiravalo, liberalizacija pa je pri teh šla predaleč, tudi kar zadeva sodobno družbo.

Nedoslednosti pri spreminjanju
družbenega vrednostnega vzorca

Vsak družbeni razvoj temelji na izbranem vrednostnem vzorcu, ki je v bistvu splošen način življenja, zato njegove korenite spremembe usodno vplivajo tako na način kot tudi na kakovost življenja posameznika.
Starejši se boste še spominjali pravega kolektivizma z izključno kolektivnimi vrednotami. Reklo se mu je ruski model socializma. K sreči je trajal kratko, ker bi sicer v načinu življenja zapustil pravo razdejanje. Šele kasneje, z uvajanjem individualnih vrednot, ki so spreminjale dojemanje socialne pravičnosti za kakovost življenja, se je socialistični model postopoma preoblikoval v za človeka spodobno ureditev. Vendar je zaradi znanih političnih omejitev postal ekonomsko in politično povsem neučinkovit.
Danes se ga kljub temu še vedno radi spominjamo kot nekaj dobrega, čeravno je imel številne pomanjkljivosti. Zlasti ni več omogočal razvoja in je s tem povečeval prepad med nami in razvitim delom sveta.

Kaj je razlog, da se ne počutimo povsem zadovoljni? Odgovor je preprost. Ker se je pri spremembah skoraj pozabilo na človeka, kot da bi bilo vse drugo veliko bolj pomembno. Pozabilo se je, da ni uspešne države brez uspešnega in zadovoljnega človeka, družine in vseh nas, in da je vse drugo ravno zaradi tega.

V takih primerih, ko na obstoječem vrednostnem vzorcu ni več mogoče zagotavljati razvoja in kakovosti življenja, je treba nekaj storiti. In bil je sprejet individualizem, ki naj bi temeljil na človekovih pravicah kot univerzalni civilizacijski vrednoti. Torej na vrednotah, ki so lastne človeku, in ne na ideološko namišljenih, ki s človekom in njegovo stvarnostjo nimajo kaj veliko skupnega.
To je bilo izhodišče, na katerem naj bi bile zasnovane spremembe v devetdesetih letih. Na njem sta utemeljena tudi parlamentarna demokracija in tržno gospodarstvo. Oboje naj bi se razvijalo v sodobno socialno državo. Ali se je v to smer tudi razvilo, lahko odgovorimo z da in z ne. Na mnogih področjih smo lahko zadovoljni, za nekatera pa žal tega ne moremo reči. Temeljni razlog za to je, ker se je pri nekaterih spremembah z individualiziranjem pretiravalo, liberalizacija pa je pri teh šla predaleč tudi kar zadeva sodobno družbo.

Vse, kar je zamujeno, še ne pomeni, da je tudi izgubljeno, le zavedati se moramo tega in človekovo kakovost življenja postaviti v središče razvojnega načrtovanja, da mu bi bila življenjska bremena lažja.

Zlasti se je pretiravalo s tistimi spremembami, s katerimi se je odgovornost za človekovo kakovost življenja skoraj v celoti prevalilo na pleča posameznika in družine. Sicer je res, da je neprecenljiva vrednota, če si posameznik in družina lahko svobodno izbira način življenja, vendar si te svobode brez možnosti v skupnosti ne more zagotavljati.
Dostopnost dobrin za življenje je pri tem nepogrešljiva, a ta ni bila in še vedno ni za vse enaka. Predvsem je to izraženo v okoljih, ki si ob upoštevanju takih razmer niso opredelila lastnega razvoja, da bi se ustvarilo več življenjskih dobrin in s tem tudi večja dostopnost. In tu bi mestna občina Velenje lahko storila bistveno več, kot je, kajti njena osnovna skrb je morala biti skrb za človeka in njegovo blaginjo. Ne glede na to, ali ravno zaradi tega, ker so se nekatere vrednote iz vrednostnega vzorca preprosto odpravile, preden se jim je lahko dalo nov pomen, sodobnejši in primeren novemu nacionalnemu razvojnemu izboru.
Najbolj je prizadela človekovo kakovost življenja skoraj dosledna odprava nekdanje neživljenjske vrednote, in sicer pravičnost kot enakost v vsem in povsod (vrednota enakih želodcev). Njen nov pomen pa bi moral biti glede na evropske in tudi naše socialne korenine v pravični porazdelitvi vseh življenjskih dobrin iz družbene produkcije. S tem se družbene produkcije ne bi v ničemer prizadelo, le dostopnost do življenjskih dobrin ne bi bila več toliko odvisna od moči in elitnosti, ker tega velika večina ljudi preprosto ne premore.

Te in podobne nedoslednosti bi se bilo moralov lokalni skupnosti vsaj blažiti, če že Mestna občina Velenje ni imela ambicije, da bi politično vplivala na snovanje posameznih sprememb, ki so človeku brez razloga naložile preveliko breme. Ko je bil za to najprimernejši čas, si bi lahko bila ustvarila nekaj osnovnih filozofskih misli, s katerimi bi politično delovala v državnem okolju, kajti le z njimi se da uspešno vplivati na kasnejši razvoj dogodkov.


Pristranskost individualizacije -
privatizacije družbene lastnine

Zgodba, ki je s številnimi pristranskimi rešitvami zaznamovala eno celo obdobje, je zgodba o privatizaciji nekdanjega družbenega premoženja. Je ravno zaradi tega tudi zgodba, ki je največ pripomogla k naglemu razslojevanju ljud - na bogate in na tiste, ki se s težavo prebijajo iz dneva v dan in iz meseca v mesec. Mnoge pa je pahnila tudi v objem sociale. A lahko bi bilo drugače in bolj pravično. Vsaj približno tako, kot je bilo zamišljeno na idejni ravni, in sicer, da bi se učinki privatizacije med ljudi enakomerno porazdelili.

Kapitalizem, v katerem živimo, temelji na zastarelem odnosu med kapitalom in delom. Za sodobno družbo je tak odnos preveč zožen in zaradi tega preživet.

Žal proces ni bil dosledno voden v načrtovano smer in k zastavljenemu cilju in so se zgodila številna prisvajanja premoženja. Za tovrstna prisvajanja se je sicer menilo, da so moralno sporna, a da to še ne pomeni, da so tudi protizakonita. In s tako toleranco pristranskosti je privatizacija počasi, a vztrajno šla k svojemu koncu. Ne glede na to, da je bila v številnih rešitvah skrajno sporna in da je ravno zaradi tega za seboj puščala z ničemer upravičeno razslojenost ljudi.

Nesporno je, da se gospodarskemu šoku, ki običajno spremlja tako velike spremembe, ni bilo možno povsem izogniti. Vendar ni bilo nobenega razloga, da se je šok veliko preveč izkoristil za priložnost osebnega bogatenja in veliko premalo kot priložnost in izziv za prestrukturiranje gospodarske produkcije.

Vse to je zgleden primer, ko so nameni pri načrtovanju sprememb dobri, da so lahko pasti v izvedbi. In Slovenija je v procesu privatizacije žal nasedla na številne čeri teh pasti. Ko se je vihar privatizacije polegel, in gotovo se je polegel po petnajstih letih, lahko ugotavljamo, kaj nam je v državi zapustil, kakšno gospodarsko dete, kakšen gospodarski sistem. Žal moramo ugotoviti, da nam je zapustil ravno takšen kapitalizem, za katerega se je menilo, da se ne bil smel vzpostaviti, ker bi glede na socialne korenine dotedanjega življenja ljudem povzročal preveč krivic.
Za gospodarstvo v mestni občini Velenje lahko z gotovostjo zatrdimo, da je iz viharnega časa privatizacije izšlo dokaj neprizadeto oziroma le z določenimi manjšimi praskami.
Gospodarski šok je izkoristilo izključno kot priložnost in izziv za prestrukturiranje svoje produkcije, in to kljub drugačnim zgledom v širšem poslovnem okolju. Na to smo lahko ponosni. Povečini smo obdržali tisto, kar se je skozi desetletja ustvarjalo, da bi na tem v bolj spodbudnem času lahko gradili napredek. Ta čas je že zdavnaj tukaj, a kaj, ko se ga v mestni občini Velenje, žal, ne da zaznati.
To je ena od večjih slabosti naše vodilne občinske politike. Ravno ta slabost je dobre privatizacijske učinke povsem izničila. Starejši vedo povedati, da je tudi vsako dobro za nekaj slabo. In v tem primeru se je dobro izkazalo kot slabo za začetek nove razvojne poti, ker se je ta ravno zaradi dobrih privatizacijskih učinkov lahko odlašala v nedogled. Ne verjamemo namreč, da bi lahko tako dolgo zdržali brez razvoja, če bi privatizacija opustošila naše lokalno poslovno okolje. Tako kot se je to zgodilo marsikje, tudi pri naših sosedih.


Neizkoriščene danosti
globalizacijskih procesov

Globalizacijski procesi so že vrsto let stvarnost in jih moramo dojemati predvsem z razvojnega vidika. Od tistih, ki jih vodimo in upravljamo mi sami, lahko pričakujemo več, ker nanje lahko vplivamo. Na druge pa se ne da pretirano vplivati, ker so vsiljeni z neko realno močjo in se z njihovimi učinki lahko le soočamo ter neželene posledice poskušamo bolj ali manj uspešno blažiti.
Zlasti z izkoriščanjem danosti iz združitve v Evropsko unijo, ki je bila za nas načrtovan in voden globalizacijski proces. In to se v Sloveniji dokaj uspešno uporablja. Doslej smo se žal obnašali tako, kot da bi bila globalizacija nekje daleč stran, nekje, od koder nas ne more doseči, a v resnici je tukaj in je del nas. Že dolgo ni prisotna samo na makro ravni, čedalje bolj je prisotna v našem vsakdanjem življenju in s tem v našem načinu življenja. Že dolgo globalizacija tudi ni več neznan pojav, da bi se mu upirali.
Poleg slabosti prinaša številne priložnosti za napredek. Tega se v mestnem odboru SDS Velenje zavedamo, zato smo
tudi temu primerno zasnovali program. Ravno zaradi tega je nekoliko drugačen. Razvojne lokalne vizije se namreč umeščajo v globalni kontekst, torej v sedanjost in ne v preteklost.

V mestnem odboru SDS Velenje menimo, da je za nas v mestni občini Velenje z razvojnega vidika državno okolje prvo globalno okolje. Danosti tega okolja moramo izkoriščati za lastni razvoj. Predvsem potenciale, ki so v prid nam. V uspešni in hitro se razvijajoči državi jih ni malo, le zaznati jih moramo.

Po katerih načelih in vrednotah naj se razvijamo? Po tistih iz preteklosti se ne moremo, novih si nismo ustvarili. Pravzaprav je vseeno, ali si jih nismo ustvarili zato, ker tega nismo znali, ali pa zato, ker tega nismo hoteli. Če bomo hoteli spodobno živeti zdaj in tukaj in s skrbjo za prihodnost, bomo to morali storiti. Ne bo težko, saj so načela in vrednote tukaj med nami, le bolj jih bomo morali v skupnosti upoštevati.